Sodobni vitez na Rykerju ali od gradu do gradu s pomočjo kar 80 konj.
11.09.2019
1.del
Kaj je to Ryker? Ryker je Can Am-ov nov trikolesni prijatelj za zabavo in potovanje. Posodili so nam ga v podjetju Ski&Sea, ki je zastopnik za divizijo BRP. Naš je bil »tamočen« 900ccm. Ko ga zajahaš in poženeš v dir konjenico, ki šteje dobrih 80 konj ti kri kar divje požene po žilah. Kakor pri konju tudi Rykerja ni treba »šaltat« je namreč avtomatik. Ker imamo z Can Am-ovimi trikolesniki že izkušnje smo se hitro podali na naše popotovanje od gradu do gradu. Prvi grad je bil Žovnek- zibelka naše najmočnejše plemiške družine grofov Celjskih. Stoji na vzpetini nad Žovneškim jezerom. Zgrajen je bil v 12.stoletju. Pred leti je bil grad v stanju razvaline, sedaj ga uspešno obnavljajo. Nato smo se podali proti Posavju. Vreme ni mislilo na naše udobje. Ulilo se je in u kratkem je nastalo neurje. Ryker je vse prenesel brez težav. Premočeni vitez na njem pa se je od Sevnice do Brežic že tresel kot šiba na vodi. Na naše veselje je bilo ostale dni, ko smo se družili z Ryker-jem sončno in presneto vroče. Če ne bi skrbeli za varnost bi čelade pustili doma in uživali v vetru v laseh in malo manj z mušicami med zobmi. Z našim iskrim konjičem smo obiskali kar lepo število slovenskih gradov. Želeli smo poiskati tudi nekaj razvalin, ki pričajo o nekdanji moči Grofov Celjskih vendar bo za to bolj primeren kak štirikolesnik. Ryker je sicer višji od Spyderja vendar z njim vseeno ni možno voziti po brezpotjih. Slab makadam pa ga sploh ne moti. Prav uživaško se lahko drifta.
Drugi dan našega epskega potovanja smo začeli pri gradu Štrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Grad je eden večjih in veličastnejših v Sloveniji vendar neslavno propada. Država je več kot slab gospodar kulturne dediščine. Tudi za pobude lokalnih skupnosti in posameznikov je gluha. Izgovor pa je večinoma »varnost«. Če nič ne dovoliš se nič ne zgodi in nihče ne rabi za nič odgovarjat. Naša kulturna dediščina pa nezadržno propada. Odgovarjal pa zopet ne bo nobeden. Ker smo na naši poti videli še veliko takšnih gradov, ki pod državno komando propadajo, tukaj apeliram na odgovorne, da je mogoče z entuzijazmom in dobro voljo ljudi čistega srca veliko narediti tudi v zapuščenih slovenskih gradovih. Ko pa ga zanemariš do te mere kot je veličasten grad Podčetrtek pa ni več poti nazaj. O pišmeuharskem odnosu pristojnih ne bom več zgubljal besed. Bodo slike povedale kar jim gre.
Da me ne bi kdo vlekel za besedo vnaprej priznam, da sem podatke o gradovih pridobil iz različnih virov in upam, da so točni. Fotografije so naše avtorske.
Štrajbarski turn je prvič omenjen l. 1436. Grad je bil nekaj časa tudi v lasti Celjskih. V bližini je tudi razvalina gradu Gurkfeld iz 12 stol. Kasneje je bil to grad Friderika Celjskega Krško. Menjali so se lastniki. Med njimi je bil tudi znameniti slovenski polihistor, član Kraljeve družbe v Londonu in avtor Slave vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvazor.
Od tu so nas kolesa odpeljala proti Šentjerneju in dalje do vasi Hrastje. Ob glavni cesti stoji lep grad Gracarjev turn. Zgrajen naj bi bil v letih okrog 1300. Je v privatni lasti in vanj ni možno vstopiti. V novejši grajski zgodovini so se v njem zgodili zelo mračni dogodki. Ob gradu leži prekrasna razvalina gospodarskega poslopja. Nekoč je grad večkrat gostil pisatelja Janeza Trdino, ki je tu napisal nekatera svoja dela med drugim tudi Bajke in povesti o Gorjancih.
Od Gracarjevega turna si s hitrim Rykerjem v hipu pri samostanu Pleterje. Kartuzijo Pleterje je leta 1403 ustanovil Celjski grof Herman II. V njem je prekrasna gotska cerkev in spominska plošča izumitelju Josefu Resslu. Ressel je tu v bližnji Kostanjevici izumil in preizkušal ladijski vijak. Kostanjevica je otok. S kopnim je povezana preko zanimivih lesenih mostov. Odpeljali smo se v grad in samostan Kostanjevica. Zgrajen je bil leta 1234. V njem je sedaj galerija Božidarja Jakca in v grajskem vrtu Forma viva. Znamenita je tudi Kostanjeviška jama. Ogled Kostanjevice na Krki toplo priporočam. Od tu smo oddrveli proti gradu Raka.
Grad Raka- Arch je v privatni lasti in je vzorno obnovljen. Je eden starejših gradov v Sloveniji. Začetki so nekje v drugi polovici 12 stol. Grajski gospod iz Rake nam je dovolil grad pogledati in poslikati tudi v notranjosti. Poleg starinskega pohištva je v gradu tudi muzej mučilnih naprav. Ob pogledu na te stvaritve groze te kar zmrazi. Koliko zlobe in okrutnosti je bilo v glavah in dušah inkvizitorjev ter njihovih dušnih pastirjih.
Po ogledu gradu Raka smo še malo švigali po posavskih cestah. Ryker je do hitrosti 100 do 120 km/h prijeten in udoben. Pri večjih hitrosti na avtocestah pa postane utrujajoč. Nima vetrne zaščite. Zato smo vse dni iskali magistralne ali podeželske ceste od gradu do gradu. Uživali smo.
Potopis je v obliki trilogije. Nadaljevanja sledijo.
Napisal: Toni Glušič
Galerija
Sodobni vitez na Rykerju ali od gradu do gradu s pomočjo kar 80 konj.
11.09.2019
1.del
Kaj je to Ryker? Ryker je Can Am-ov nov trikolesni prijatelj za zabavo in potovanje. Posodili so nam ga v podjetju Ski&Sea, ki je zastopnik za divizijo BRP. Naš je bil »tamočen« 900ccm. Ko ga zajahaš in poženeš v dir konjenico, ki šteje dobrih 80 konj ti kri kar divje požene po žilah. Kakor pri konju tudi Rykerja ni treba »šaltat« je namreč avtomatik. Ker imamo z Can Am-ovimi trikolesniki že izkušnje smo se hitro podali na naše popotovanje od gradu do gradu. Prvi grad je bil Žovnek- zibelka naše najmočnejše plemiške družine grofov Celjskih. Stoji na vzpetini nad Žovneškim jezerom. Zgrajen je bil v 12.stoletju. Pred leti je bil grad v stanju razvaline, sedaj ga uspešno obnavljajo. Nato smo se podali proti Posavju. Vreme ni mislilo na naše udobje. Ulilo se je in u kratkem je nastalo neurje. Ryker je vse prenesel brez težav. Premočeni vitez na njem pa se je od Sevnice do Brežic že tresel kot šiba na vodi. Na naše veselje je bilo ostale dni, ko smo se družili z Ryker-jem sončno in presneto vroče. Če ne bi skrbeli za varnost bi čelade pustili doma in uživali v vetru v laseh in malo manj z mušicami med zobmi. Z našim iskrim konjičem smo obiskali kar lepo število slovenskih gradov. Želeli smo poiskati tudi nekaj razvalin, ki pričajo o nekdanji moči Grofov Celjskih vendar bo za to bolj primeren kak štirikolesnik. Ryker je sicer višji od Spyderja vendar z njim vseeno ni možno voziti po brezpotjih. Slab makadam pa ga sploh ne moti. Prav uživaško se lahko drifta.
Drugi dan našega epskega potovanja smo začeli pri gradu Štrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Grad je eden večjih in veličastnejših v Sloveniji vendar neslavno propada. Država je več kot slab gospodar kulturne dediščine. Tudi za pobude lokalnih skupnosti in posameznikov je gluha. Izgovor pa je večinoma »varnost«. Če nič ne dovoliš se nič ne zgodi in nihče ne rabi za nič odgovarjat. Naša kulturna dediščina pa nezadržno propada. Odgovarjal pa zopet ne bo nobeden. Ker smo na naši poti videli še veliko takšnih gradov, ki pod državno komando propadajo, tukaj apeliram na odgovorne, da je mogoče z entuzijazmom in dobro voljo ljudi čistega srca veliko narediti tudi v zapuščenih slovenskih gradovih. Ko pa ga zanemariš do te mere kot je veličasten grad Podčetrtek pa ni več poti nazaj. O pišmeuharskem odnosu pristojnih ne bom več zgubljal besed. Bodo slike povedale kar jim gre.
Da me ne bi kdo vlekel za besedo vnaprej priznam, da sem podatke o gradovih pridobil iz različnih virov in upam, da so točni. Fotografije so naše avtorske.
Štrajbarski turn je prvič omenjen l. 1436. Grad je bil nekaj časa tudi v lasti Celjskih. V bližini je tudi razvalina gradu Gurkfeld iz 12 stol. Kasneje je bil to grad Friderika Celjskega Krško. Menjali so se lastniki. Med njimi je bil tudi znameniti slovenski polihistor, član Kraljeve družbe v Londonu in avtor Slave vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvazor.
Od tu so nas kolesa odpeljala proti Šentjerneju in dalje do vasi Hrastje. Ob glavni cesti stoji lep grad Gracarjev turn. Zgrajen naj bi bil v letih okrog 1300. Je v privatni lasti in vanj ni možno vstopiti. V novejši grajski zgodovini so se v njem zgodili zelo mračni dogodki. Ob gradu leži prekrasna razvalina gospodarskega poslopja. Nekoč je grad večkrat gostil pisatelja Janeza Trdino, ki je tu napisal nekatera svoja dela med drugim tudi Bajke in povesti o Gorjancih.
Od Gracarjevega turna si s hitrim Rykerjem v hipu pri samostanu Pleterje. Kartuzijo Pleterje je leta 1403 ustanovil Celjski grof Herman II. V njem je prekrasna gotska cerkev in spominska plošča izumitelju Josefu Resslu. Ressel je tu v bližnji Kostanjevici izumil in preizkušal ladijski vijak. Kostanjevica je otok. S kopnim je povezana preko zanimivih lesenih mostov. Odpeljali smo se v grad in samostan Kostanjevica. Zgrajen je bil leta 1234. V njem je sedaj galerija Božidarja Jakca in v grajskem vrtu Forma viva. Znamenita je tudi Kostanjeviška jama. Ogled Kostanjevice na Krki toplo priporočam. Od tu smo oddrveli proti gradu Raka.
Grad Raka- Arch je v privatni lasti in je vzorno obnovljen. Je eden starejših gradov v Sloveniji. Začetki so nekje v drugi polovici 12 stol. Grajski gospod iz Rake nam je dovolil grad pogledati in poslikati tudi v notranjosti. Poleg starinskega pohištva je v gradu tudi muzej mučilnih naprav. Ob pogledu na te stvaritve groze te kar zmrazi. Koliko zlobe in okrutnosti je bilo v glavah in dušah inkvizitorjev ter njihovih dušnih pastirjih.
Po ogledu gradu Raka smo še malo švigali po posavskih cestah. Ryker je do hitrosti 100 do 120 km/h prijeten in udoben. Pri večjih hitrosti na avtocestah pa postane utrujajoč. Nima vetrne zaščite. Zato smo vse dni iskali magistralne ali podeželske ceste od gradu do gradu. Uživali smo.
Potopis je v obliki trilogije. Nadaljevanja sledijo.
Napisal: Toni Glušič
